Dosedanje raziskave so pokazale, da ima veliko otrok z disleksijo starše, ki so imeli ali imajo še vedno podobne težave. Odkrili so, da imajo osebe z disleksijo večjo desno hemisfero možganov kot osebe, ki disleksije nimajo. To bi utegnil biti eden od razlogov, da so pri osebah z disleksijo močno razvita področja, ki jih nadzira desna polovica možganov: umetniške, športne in mehanske sposobnosti, posluh, ustvarjalno reševanje problemov in dobra intuicija.
Znanstveniki poudarjajo, da imajo osebe z disleksijo nenavadne povezave med nevroni, saj so jih našli na neobičajnih mestih v možganih; poleg tega so ugotovili, da niso urejeni enako kot pri možganih oseb brez disleksije.
Študije so pokazale, da osebe z disleksijo pri branju ne uporabljajo istega dela možganov kot drugi bralci. Bralci brez disleksije pri branju vedno uporabljajo natanko določen, vedno enak del možganov, bralci z disleksijo pa ne. Zato sklepajo, da osebe z disleksijo pri branju ne uporabljajo najbolj pomembnega in učinkovitega dela možganov; to funkcijo prevzame neki drugi del možganov.
Avtorica: Katarina Kesič Dimic